Novomeški škof Saje: Dvignimo pogled od grobov

V Katoliški Cerkvi se v devetih dneh žalovanja spominjamo papeža Frančiška in molimo zanj. Tako bo danes v baziliki sv. Petra četrta spominska maša, ki jo bo daroval državni tajnik kardinal Pietro Parolin. Številnim pa ostaja v srcu vstajenjski pogreb papeža v soboto, ki se ga je v imenu slovenskih katoličanov udeležil predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Saje. Tam se je zbralo 162 tujih delegacij, vključno z okrog 50 državnimi voditelji, štiri tisoč duhovnikov in skoraj tisoč škofov. In seveda veliko vernikov in turistov, med njimi precej Slovencev – družin in skupin najstnikov, ki so tja prišli na svoje jubilejno srečanje.

Škof Andrej Saje - smrt papeža Frančiška

Škof Andrej Saje ob smrti papeža Frančiška: »Hvaležni za dar njegovega pontifikata in očetovsko bližino«

Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, msgr. dr. Andrej Saje, se je na velikonočni ponedeljek, le nekaj ur po smrti papeža Frančiška, za Radio Ognjišče odzval z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo za njegovo življenje in poslanstvo.

»Kljub temu da smo vedeli, da je bil papež Frančišek bolan, nas je novica o njegovi smrti danes vseeno presenetila,« je dejal škof Saje. Sam se ga bo spominjal z osebno hvaležnostjo za vse, kar je storil – tako za vesoljno Cerkev kot tudi za Cerkev v Sloveniji. Poudaril je, da se je v molitvi z veliko hvaležnostjo obrnil k Bogu za dar njegovega življenja in poslanstva.

Papež med ljudmi

»Rad je bil med ljudmi. Iz teh srečanj je črpal energijo in ljudem vračal naklonjenost – z besedo spodbude ali zgolj s preprostim, a pomenljivim nasmehom,« je dejal škof. Spomnil je na papeževo znamenito misel, da mora »duhovnik imeti vonj po ovcah«, kar po njegovem pomeni bližino, preprostost in pristno skrb za ljudi.

Posebej je izpostavil papeževo odprtost do vsakega človeka, ne glede na vero ali svetovni nazor: »Spoštoval je dostojanstvo in svobodo vsakega človeka. V vsakem je videl Božje obličje. To je bil temelj njegovega odnosa – ljubezen in spoštovanje do človeka kot takega.«

Velik v preprostosti

Osebni stiki s papežem Frančiškom so škofu Sajetu ostali v globokem spominu: »Srečanja z njim so bila vedno zelo prisrčna. Pogovarjala sva se kot stara prijatelja. V njegovi sobi sva sedla skupaj in bilo je čutiti njegovo veličino in obenem izjemno preprostost. Ganilo me je, kako blizu zna biti človeku.«

Izrazil je tudi hvaležnost za papeževo pozornost do Cerkve v Sloveniji. »Skoraj vse zdajšnje škofe v Sloveniji je imenoval prav on. Spremljal je našo krajevno Cerkev z veliko pozornostjo in ljubeznijo.«

Simbolika velikonočnega jutra

Papež Frančišek je umrl prav na velikonočni ponedeljek, kar po besedah škofa Sajeta nosi posebno duhovno sporočilo: »To je izjemno simbolično. Na dan, ko Cerkev še posebej obhaja skrivnost Kristusovega vstajenja, nas je zapustil papež, ki je s svojim življenjem pričeval vero v vstalega Gospoda. Verjamem, da nas zdaj že spremlja pri Očetu.«

Na koncu je škof vsem vernikom voščil blagoslovljeno veliko noč in jih povabil, naj v veri in hvaležnosti ohranjajo spomin na papeža Frančiška, »ki je bil med nami kot oče in pastir«.

Škof Saje novomašniku Gregorju: Cerkev te sprejema z veseljem in moli zate, ti pa moli za ljudi in jim bodi blizu v njih

Ob prazniku svetih Petra in Pavla se v Sloveniji veselimo štirih mašniških posvečenj. Danes bo v ljubljanski stolnici ob 9. uri posvečen Matjaž Venta iz župnije Dob. V koprski stolnici pa bosta ob 17. uri posvečena Luka Jesenko iz župnije Godovič in Mel Kovic iz župnije Miren pri Gorici. To slovesnost bomo neposredno prenašali na Radiu Ognjišče. Že sinoči pa je bil v novomeški stolnici posvečen Gregor Markelc iz župnije Šentrupert. Novomeški škof Andrej Saje je v pridigi med drugim dejal: Dragi Gregor! Kot duhovnik začenjaš poslanstvo delivca zakramentov in oznanjevalca evangelija današnjemu svetu. Evangelij nima meja. Ne vemo, kam te bo zanesla pot oznanjevalca. Za novomašno geslo si si izbral vzklik iz litanij Srca Jezusovega »Upodobi naše srce po svojem srcu«. Do sedaj si se veliko posvečal mladim in začutil velik pomen skupnosti, kjer drug drugemu pomagamo odkrivati Gospodovo obličje. Vse, kar delamo, delamo v Njem in z Njim, ki nas je poklical in poslal, bodi prilično ali neprilično. Ohrani vedrost, vero in pogum. Naj te ne bo strah. Cerkev te sprejema z veseljem in moli zate, ti pa moli za ljudi in jim bodi blizu v njihovih stiskah. Po molitvi in zakramentih se bo tvoje srce preoblikovalo in navzelo Božje ljubezni in jo delilo drugim, predvsem do trpečih in ubogih. Opogumijo naj te tudi zgledi tvojih svetniških sobratov misijonarjev kot je Božji služabnik Andrej Majcen (1904–1999) in drugi, ki so v oddaljenih deželah in nemogočih razmerah bili Božje orodje in priče velikih čudežev.

Pridiga škofa Andreja Sajeta v Tinjah

Pridiga škofa Andreja Sajeta.

Škofa Andrej Saje in Jože Marketz v Tinjah o sinodi

V nedeljo sta v Tinjah sodelovala novomeški škof dr. Andrej Saje in krški škof dr. Jože Marketz, ki sta spregovorila o sinodi in njenih mnogoterih sadovih. Dvodnevno novoletno srečanje v Tinjah se je zaključilo s sveto mašo ob somaševanju obeh škofov.

Škof Saje si želi, da bi ohranili mostove, ki so se med vodno ujmo zgradili med ljudmi

Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem. 

Kočevski Rog 2023 - Nagovori

Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. 

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«. 

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference